Klinična psihologinja dr. Petra Lešnik Musek je osvetlila mladostnikove razvojne naloge in nasprotja, s katerim se sooča, pomembna dejstva o razvoju možganov do zgodnje odraslosti, kar dodatno botruje njegovi nestanovitnosti v čustvovanju, nepredvidljivosti v vedenju, težavam v predvidevanju posledic lastnih izbir, samonadzoru ... Biti mladostnik je namreč zahtevena faza v razvoju, biti starš mladostnika pa zahtevna vloga in naloga. Tudi odnos z mladostnikom zaradi viharnosti obdobja nikakor ni stabilen. Znano je tudi, da ‘zdrav najstnikni srečen najstnik’, kar govori o tem, da je turbolentnost in nihanje razpoloženja pričakovana. Vse večji pomen in vpliv pridobivajo vrstniki, pred njimi se morajo dokazati, potrditi, seveda pa ob tem starši in družina niso nepomembni. Z mladostnikovim razvojem mora vzporedno potekati tudi razvoj medosebnih odnosov med mladostnikom in starši ter se postopoma preleviti v odnos ‘odraslega z odraslim’. Slednje je povezano z odgovonostjo, ki jo zmore prevzeti odraščajoči in s sposobnostjo staršev, da opuščajo vlogo ‘nadzornika’ ter vstopijo v vlogo sogovornika.

Za nekatere med njimi je lahko ta čas tudi čas tveganja za razvoj samopoškodbenega in samomorilnega vedenja. Samomor je namreč drugi najpogostješi vzrok smrti mladih. Pomanjkanje smisla za življenje, doživljanje, da so problemi preveliki, da nima ključev za njihovo razrešitev, ali je rešitev pomaknjena daleč v prihodnost, lahko navdaja odraščajočega z mislijo na samomor in samomorilnimi poskusi. Samopoškodbeno vedenje sicer nima enakih posledic, je pa izraz močnega čustvenega vznemirjenja, kateremu po samopoškodbi sicer sledi razbremenitev in žal, ponovni hudi občutki krivde. Tako se mladostnik ujame v začarani krog, izstop iz njega je možen s strokovno, celostno in sistemsko usmerjeno pomočjo. O tem je spregovorila specialistka psihiatrije Julija Kržišnik.

Klinični psiholog in psihoterapevt dr. Avi Goran Bar je v delavnici predstavil nekatere elemente samoškodbenega vedenja in rizične dejavnike za večje tveganje za samormorilno vedenje pri mladostnikih. V praktičnem delu predstavitve je prikazal, da se je pomembno podati tudi onkraj besed. Izrazno umetnostni pristop omogoča, da s pomočjo kreativnih medijev oseba izrazi svoj notranji svet čustvovanja, razmišljanja, doživljanja, odnosov, delovanja ali pa nedelovanja. Tokrat smo udeležencem omogočili izkušnjo uporabe gline pri nudenju pomoči, podpore in samospoznavanja.

Stereotipe, ki se pojavljajo v zvezi s samopoškodbenim vedenjem in samomorilnimi grožnjami med laično javnostjo, na kakovostni način preoblikujejo strokovni delavci Slovenskega centra za raziskovanje samomora Inštitut Andrej Marušič. Psihologinja Tina Podlogar je govorila poleg dejavnikov tvegaja tudi o varovalnih dejavnikih, s katerimi lahko zmanjšamo tveganje za pojav samomorilnega vedenja. Da bi lahko delovali pravočasno, je pomembno zgodnje prepoznavanje znakov samomorilnega vedenja in sprememb v čustvovanju Avtorica je izpostavila pomen empatije tudi pri strokovnjakih za učinkovitejše razumevanje bolečine samomorilne osebe, da bi znali pravilno raziskovati in oceniti, kje na kontiniumu samomorilnega vedenja se le-ta nahaja - med idejo o samomoru, načrtovanjem in poskusom izvedbe načrta - kaj potrebuje in kako se z njo pogovoriti, sestaviti učinkovit varovalni načrt. Za opisano zagotovo potrebujemo dodatna znanja in veščine, pogum za pogovor in redno supervizijo ter nenazadnje soočanje z lastnimi prepričanji, vrednostnim sistemom in ovirami za soočanje z omenjeno tematiko.

Zato je izjemnega pomena, da še posebno v teh primerih znamo poskrbeti ne le za drugega, temveč tudi zase. Sprememba je možna le v sedanjem trenutku. Kako se odločamo za korake, ki sledijo. V sedanjem trenutku imamo moč vplivanja, vsak nase in morebiti drug na drugega. Pomembno je, da smo lahko osredinjeni, čuječe prisotni in naredimo prostor za kakovosten, celosten stik s seboj. Kako čimbolj učinkovito krepimo zavestne izbire in sprejemajoč občutek do sebe, je na izobraževanju spregovorila psihologinja, mag. Maja Bajt.

Samomorilno in samopoškodbeno vedenje je posledica kompleksnih, pogosto tudi travmatskih situacij in je izraz intenzivnih čustvenih stisk, iz katerih posameznik težko vidi izhod, tako da postane (misel na) smrt ali samopoškodovanje rešitev in razbremenitev. Tudi pri strokovnih delavcih se porajajo močni čustveni odzivi in številne dileme, kot so: kako pomagati, kaj narediti, kaj in kdaj reči, da bi delovali podporno, česa ne narediti, kam s svojimi strahovi.

S tem stopamo na polje etičnih vprašanj – pomoč je nujna, zavezani smo k ukrepanju, odvezani zaupne strokovne molčečnosti, in vendar ne bi želeli delovati za hrbtom osebe, ki nas je izbrala za zaupnika. Kako od tu naprej?

Delovanje v kriznih situacijah bo del naslednjih Bogdanovih dnevov v letu 2020.